Kortil, Rijeka, Hrvaška
11. 12. 2019 – 6. 1. 2020
V tem zinu se sprašujem o svojem poklicu in njegovi svobodi. Zelo malo je tiste prave svobode v poklicu kostumografa. Ustvarjaš zase, ko čakaš na projekt. Mesece. Ustaljene skupine vedno istih obrazov tvorijo elitne kroge, ki ne dopuščajo novih sodelovanj. Po eni strani je tako ravnanje razumljivo, vsi kulturniki se borijo za lasten obstoj. Težko je, vendar to smo si izbrali. Najverjetneje, ker drugače ne znamo in ker je v nas neka gonilna sila z otroško naivnostjo, ki nas prepričuje, da vztrajamo v tem. Kako si razlagam svobodo kostumografa? Kostumograf je svoboden, ko ima redno delo, ki mu omogoča, da se umetniško razvija in raste. Kostumograf je svoboden ob zaupanju ekipe, s katero dela. Poudarila bi tudi, da je kostumografinj veliko več, kot kostumografov. Tudi zaradi tega aspekta v tem poklicu zlahka naletiš na šovinizem. Od raznih zbadanj, da smo „fafa sektor“, do pripomb, da smo zgolj šivilje, namenjene zabavi režiserjev in širši ekipi. In da je od naših „feminilnih spretnosti“ odvisno kako in koliko projektov lahko dobimo. Take pripombe bolijo. Sama fizično nisem bila nadlegovana na delovnem mestu, je pa bilo ogromno verbalnih zbadljivk, pasivne agresije, mobinga in neprimernih opazk. Delo na umetniških področjih seveda je privilegij, ampak ravno zato, ker deluješ na področju kulture, tu pričakuješ nek višji nivo razgledanosti in spoštovanja, morda celo uglajenost, bonton ali pa vsaj zmožnost empatije.
Kostumografski zin se prek humorja loteva resnih vprašanj. Ob izdelavi zina se čistim zamer in kar je najbolj pomembno, izredno zabavam.