Anka Kočevar

Anka Kočevar

bozicna voscilnica

Anka Kočevar je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski likovni akademiji leta 2009. Je avtorica treh kratkih risanih filmov, ki so bili predstavljeni na domačih in tujih filmskih festivalih. Ustvarja knjižno ilustracijo za otroke in strip. Razstavlja samostojno kot tudi na selekcioniranih razstavah. Na delavnicah o animiranem filmu izobražuje najmlajše. Je predstavnica generacije, ki jo vse bolj spodkopavata obstoječi ekonomski in politični sistem. Zato protestira, tudi z umetniškimi sredstvi.

ČESTITKE / Anka Kočevar
Avtorski projekt je del pregledne razstave Bienala v KŠ

Prazniki nakazujejo na nek dogodek, gesto, izhodiščno potezo, ki se v svoji ritualizirani obliki vpenja v družbeno strukturo. Implicirajo prelom z obstoječim in kot taki slavijo uspehe lokalne, nacionalne ali globalne skupnosti z namenom ohranjanja družbene kohezije. V samo vsebino praznika pa je vseskozi vtkan tudi paradoks, njegova temna plat, prisotna le med vrsticami. Personifikacija temeljnih oblik vednosti skozi alegorične podobe žensk kot stebrov družbe na drugi strani razkriva izključenost in neenakost, ki so jim ženske priča na praktično vseh nivojih družbenega življenja. Kri borcev za svobodo izpod spon diktatorjev je zamenjala kri izkoriščanih v primežu kapitalističnega ekspanzionizma. Glas prerokov je institucionaliziran in sprevrnjen v svoje nasprotje. Kultura, izraz človečnosti in samobitnosti, pa je postala artikel na prodajnih policah povprečnosti. Čestitke v tem pogledu predstavljajo moment refleksije, prestop onkraj denotativne sporočilnosti praznika na njegovo obrobje, kjer se riše nezavedno družbe in s tem možnosti in potenciali njene transformacije. Osrednja nit, ki teče vzdolž vsake izmed čestitk, je arhitektura. Njen objekt v svoji ilustrirani obliki deluje kot medij izpostavitve specifične problematike, ko se nanj, v značilnem obratu čestitke, pripenjajo revolucionarne parole vstajniških gibanj. Tovrsten objekt lahko zavzame formo hiše kot take, ki postane žrtev in platno marketinške »inovativnosti« ali pa cerkve, na kateri se v obliki grafitov izrišejo očitki, tako tuji njeni lični podobi. Spet drugič je arhitekturni objekt konkreten. Urbančeva hiša na tem mestu nastopa kot simbol utelešenja neoliberalne logike, obenem pa ponuja premislek o potencialih in še neslutenih možnostih rabe zgradbe. V ospredje je torej postavljena diskrepanca med pojavnostjo in subtilno, latentno, temačnejšo razsežnostjo tistega, kar čestitka reprezentira, s tem pa je že v samem naslovu zaznati dobršno mero ironije. Čestitka v pravem pomenu besede to postane šele ob svojem naslovljencu, ki je v našem primeru kontingenten prejemnik pošte v elektronskem nabiralniku ali pa naključen virtualni sprehajalec po straneh spletnega portala Youtube.

Anka Kočevar