ZAKULISJE BIENALA NEODVISNIH

Knjiga avtorjev, ravnokar zleknjena v vaših rokah, je plod večletnega vznikanja Bienala slovenske neodvisne ilustracije, ki ga ovekoveči in hkrati predstavlja v pregledni obliki. Da bi lahko scela razumeli odločitev za snovanje razstav neodvisne ilustracije v obliki bienala, je za začetek treba pogledati v vzvratno ogledalo in zavrteti kolo časa nazaj v leto 2007.
Prvi bienale slovenske neodvisne ilustracije je vzniknil zaradi soočanja s praktičnimi problemi pri rabi ilustracije v vsakdanjem vizualno-likovnem prostoru. Ideja za redefinicijo ilustracije se je izkazala za izredno potrebno, saj so se tedaj povabljeni avtorji navdušeno odzvali z velikokrat (pre)slišanim razlogom, da je o njenih kontekstih rabe premalo govorjenega in premalo videnega. Prav gotovo se v podalpskem prostoru tak teoretski in praktični dremež ni nenadoma polastil avtorjev in kopice ostalih pristašev, ki se tako ali drugače zanašajo na ilustracijo. Kvečjemu nasprotno.
Potreba po predstavitvi sodobne ilustracije v Sloveniji se je pojavljala zaradi visoke kakovosti njene produkcije in izredno omejenih možnosti njenega predstavljanja.
Sodobna ilustracija je namreč kot po pravilu katapultirana zgolj med parametre komercialne in umetniške produkcije, na stranskem tiru pa se pušča potenciale, s katerimi se lepotičijo derivati praks sodobne ilustracije – hudomušnost, družbenokritičnost, hibridnost, heterogenost in intermedijskost pogosto nabirajo prah nekje čisto na zgornjih policah.
Neodvisna oziroma sodobna ilustracija, kot smo jo pojmovali skozinskoz dosedanje bienale, je bila potemtakem opeharjena lastnega polja, saj ni imela možnosti prezentiranja na večini obstoječih dogodkov. Eden izmed ključnih kriterijev selekcije je namreč prav publikacija v knjigi, kar pa veliko avtorjev niti ni zanimalo ali ni bilo v njihovem interesu;  govorimo namreč o širšem pojmu ilustracije, ki ni zgolj knjižna, ampak eksperimentalna ter s pojavnostjo v različnih interaktivnih in drugih medijih ter vizualnih umetnostih – animaciji, stripu, slikarstvu, oblikovanju, tipografiji in drugih vizualnih gestikulacijah. Se pravi, govorimo o sodobni ilustraciji, ki jo prištevajo tudi med »komercialno umetnost« (commercial art) oz. »kreativne industrije« (creative industries).
Razlog za izključenost ilustracije ali, natančneje, njeno nesrečno ukleščenost znotraj publicističnih okvirjev lahko iščemo predvsem v neustreznosti definicije medija. Razume se namreč kot klasična likovna disciplina, ki je bojda organsko povezana zgolj in samo s knjigo. Publikacije, ki vključujejo ilustracijo, jo zaradi drugačnih estetskih in konceptualnih pristopov obenem že izključujejo.
Ilustracija pa seveda že lep čas ni več ujeta le v parametrih knjižne in založniške ilustracije, saj se povezuje praktično z vsemi mediji sodobnih likovnih praks, slednji pa jo, med drugim zaradi nefleksibilnih izobraževalnih programov, velikokrat obravnavajo pejorativno in jo izključujejo iz domen posvečenih likovnih področij.
Skratka, če je po eni strani definicija medija naletela na neustreznost ob soočenju s prakticirano sodobno ilustracijo, je Bienale slovenske neodvisne ilustracije potegnil črto in ilustracijo skušal misliti na novo. Govoriti danes o sodobni ilustraciji se kakopak dozdeva več kot samoumevno, saj je ta, pod vplivom razmaha informacijsko-komunikacijskih omrežij in dostopnosti tehnoloških orodij, svojo stično točko dobila tudi v Sloveniji. A vendar velja vzeti na znanje dejstvo, da je Bienale slovenske neodvisne ilustracije prevzel nase pionirsko vlogo pri temeljitejšem prevpraševanju (sodobne) ilustracije. Na domačem kulturnem parketu je nadobudno zaiskril in oporekal, po institucionalnih linijah ali umetniških inklinacijah profiliranim privadam in maniram. Dejali bi, da je pravočasno prikukal na plano in to brez merjenja mišic, kajti tovrstni vznik je bil še kako krvavo potreben. Ne gre več samo za ilustriranje zunanjega (knjige, besedila ipd.), ampak tudi za ilustriranje notranjega, miselnega ali narativnega brez cenzure. Bienale razkriva prav to – ilustracija je del številnih avtorskih med-medijskih (»trans-medijskih« oz. »intermedijskih«) izrazov, ilustriranje pa primaren proces, ki je univerzalen in v nekem minimalističnem smislu pomeni, da se v »ilustraciji brez institucionalne cenzure« lahko skriva cel univerzum sodobne umetnosti. S stopanjem vzporedno, z napravljenim korakom vstran pa se odpira vmesno polje, prostor vmesnosti, kot tudi potreba po drugačnem »razstavnem« prostoru. Prostor se ne razume v smislu hermetičnega galerijskega prostora, temveč poleg javnega in drugih tudi prostora v prenesenem pomenu. Ta medprostor, ki obuja paleto (z)možnosti, sestavlja poligone eksperimentiranj, raziskovanj marginalnih področij ter kontekstov rabe sodobne ilustracije.
***
Nedvomno je enega izmed ciljev bienala predstavljalo iskanje definicij in novega identifikacijskega elementa znotraj omenjenega medija. Ni treba poseči pretirano daleč, da zapazimo teoretsko, reflektivno ter kritično vrzel, ki je bržkone posledica široke komercializacije ilustracije. Zaradi pomanjkanja opredelitve in razumevanja tega področja se sodobna ilustracija velikokrat nehote znajde na nikogaršnji zemlji, saj jo zavračajo tako umetniške institucije kot tudi komercialna oblikovalska stroka, ali v omejenosti starih opredelitev. Posledično tovrstne odprte strukture ne najdejo svojega mesta niti v izobraževalnem sistemu niti na področju kulturne politike. Sodobna ilustracija tako stopiclja na bienalu po velikih ali malih prostorih z majčkenimi koraki ter obenem nastavlja zrcalo tistim, ki se jim na podplate že lep čas lepijo debeli (modernistični) diskurzi. Čeprav ostaja bienale bodrilen in karseda inkluziven, se primarno ne nadeja odkriti nekih skritih ontoloških ravni sodobne ilustracije, holistično jo doumeti ali odkriti kak njej intrinzični gon. Prej nasprotno.
Bienalski omnibus ponuja barvito in propulzivno platformo za teoretično redefinicijo pojma ilustracije in predstavlja njene eksperimentalne razsežnosti.
Okvirno in zelo na široko jo lahko zajamemo v tri medijsko povezljive skupine. Statična ilustracija lahko vsebuje karikaturo, otroško ilustracijo, strip, ulične poslikave, produktno ilustracijo, informacijsko in drugo ilustracijo, ki se dotika področja vizualnih komunikacij in grafičnega oblikovanja (kolaži, ilustrativne tipografije, piktogrami, maskote, virtualni karakterji, infografike idr.). Ilustracija je v hibridnem svetu podob lahko prisotna tudi v gibljivih medijih. Opredeljujemo jo kot dinamično ilustracijo, ki se nahaja v animaciji, spletni ilustraciji, ilustraciji za interaktivne igre in drugih spletnih ter multimedijskih intervencijah.
Vsemu navkljub se nekateri sodobni pristopi izražanja z ilustracijo izmikajo možnostim kakršnekoli kategorizacije. V izogib predalčkanju in zaradi avtorske selekcijske logike je bienale pod svoje okrilje zajel popolnoma inovativne pristope oziroma eksperimentalno ilustracijo, ki se je denimo pojavljala kot prostorska inštalacija ali glasbeni VeeJay. Bienale za bienalom je zategadelj trdno dokazoval, da avtoric in avtorjev k volonterskemu komponiranju ne privablja vonj po zaslužku, ampak jih ženejo naprej entuziazem, radovednost, domišljija in svežina, saj je večini narativno izražanje del življenjskega stila, avtorska necenzura in neodvisnost pa pogoj za sodelovanje, tudi ko gre za komercialne projekte.
Bienale se od preostalih kulturnih dogodkov podobnega kova razlikuje vsaj še konceptualno. V tolikšni meri kot bienale uteleša odlično odskočno desko za avtorje s predstavitvijo njihovih stvaritev, ima nekaj svojskih distinktivnih elementov, začenši z neodvisnostjo. Vsakdo si jo razlaga po svoje, interpretacija znotraj polja vizualnega snovanja pa jo predvsem opredeljuje kot neodvisnost od drugih institucij. Treba je poudariti, da je beseda pristala v nazivu bienala zaradi različnih razlogov, ampak ključni je povezan prav z neodvisnostjo, izenačeno z necenzuro: avtorji, ki sodelujejo na dogodkih, so necenzurirani in lahko ustvarjajo popolnoma neobremenjeno od institucije ali celo od institucije samega bienala.
Ko izpostavljamo neodvisnost periodičnega dogodka, ki se ubada s fenomenom razmaha sodobne ilustracije v slovenskem prostoru, njenimi avtorji in konteksti rabe, je primerno predstaviti tudi samosvoje značilnosti Bienala neodvisnih.
Prvič, vsak avtor postane selektor in deduje možnost izbora svojega naslednika, kar predstavlja horizontalen način selekcije, ki je izključno v rokah stroke in popolnoma institucionalno neodvisen. Z vpeljevanjem tovrstnega modela selektorstva se tako izbranim avtorjem zaupa vsakokraten izbor participantov, ki se bodo zvrstili čez dve leti. Torej se vsaka nadaljnja edicija bienala še bolj kot prejšnja izmakne vertikalnemu in hierarhičnemu koncipiranju umetniških prireditev ter se generira s pomočjo skupnosti same. Osnovna ideja horizontalne selekcije izhaja iz koncepta »socialnega mreženja«, kjer se posamezniki sami odločajo, kako bo mreženje potekalo. Pravkar orisani način mreženja in selekcije je posegel v sicer nedotakljivo vlogo institucij, eminentnih članov selekcij in kustosov, tako da jih je izničil v prid razvoja stroke kot neodvisne sile, ki je sama dovolj močna, odgovorna in razgledana, da lahko po lastni volji oblikuje okolje oziroma platformo, še kako pomembno za razvoj izpostavljene ilustracijske scene ter vizualne in splošne kulture.
Drugič, vsakemu avtorju je dana popolnoma svobodna izbira izraznega komunikacijskega sredstva, ki ga bo na dogodku predstavil, kjer je ilustracija lahko uporabljena v kateremkoli kontekstualnem smislu, četudi ta ni končni rezultat.
Dodatno in splošnejše vodilo bienala je osvetljevanje lastnega marginalnega značaja in sočasno uhajanje komercializaciji, kar mu daje specifične razpoznavne dimenzije.
***
Nekega dne v prihodnosti mogoče potreba po obstoju Bienala neodvisnih v obstoječi obliki ne bo več glavna prioriteta. Mogoče bo ta droben iniciator pogleda na specifično stroko in medprostor sodobne ilustracije toliko odprl okolje, v katerem se je rodil, da njegov obstoj ne bo več upravičen. Takrat bo nemara prevzel drugačno formo in se metamedijsko spremenil v neko povsem drugačno formo, ki bo ustrezala duhu takratnega časa in novim razmeram.
Če dogajanje za vnaprej ostaja neznanka, naj se vsaj pričujoča knjižica vnazaj oddolži kopnenju podob in misli, ki so se v teh štirih letih utrnile na bienalu, a vse do tega trenutka nikoli niso strnjeno nastopile na enem samcatem mestu. Na naslednjih straneh so z besedo in sliko povzeti avtorji, ki so na bienalih tako ali drugače pomagali razvoju sodobne ilustracije in širše, vizualne kulture v Sloveniji. Knjiga, ta dokument časa in »oldskul« forma, nenazadnje služi kot preglednica starega, da se sploh lahko začne pisati prihajajoče.
A dovolj visokoletečih besed. Če smo nekdaj dejali »odložite brošuro in se ozrite naokrog, z očmi, da nevidijo«, apeliramo, da na koncu odložite še knjigo. Ozrite se naokrog in glejte, kaj vse je še tam, onkraj, izza, o čemer bomo nekoč, v prihodnosti, mislili in pomagali nekje soustvarjati, ko bo Bienale neodvisnih več kot samo pasé.

Besedilo je sinergija tekstov izpod peres avtoric Ide Hiršenfelder, Dunje Kukovec, Saše Kerkoš in Sandija Abrama, napisanih v namene preteklih bienalov. Za potrebe publikacije je tekste prečesal, vpregal in zasvaljkal Sandi Abram. Prevzeti segmenti iz besedila *Dunje Kukovec so zaščiteni z licenco Creative Commons – deli pod enakimi pogoji – priznanje avtorstva.