KOBILA / SAŠA ŠTUCIN IN MATEJA LIČER

kobila

KOBILA / SAŠA ŠTUCIN MATEJA LIČER

Maximal, Breg 2, Ljubljana – 18. november do 10. december 09

Otvoritev: 18. november ob 20.00

Sodobni človek nosi težo galone odgovornosti, skoraj seseda se pod pritiski in je ujet v krog otopelosti in monotinije. Te odgovornosti so jeklene niti, ki nas povezujejo s konkretnim časom in prostorom, ki je določen vsakemu posamezniku posebej. Stvari okoli nas postajajo vse bolj očitne, predvidljive in vse težje se je odtrgati od mehaničnih navad in uvideti druge, nelastne svetove. Kobila pomeni odmik v atmosfero, ki je še ni doživel.

Prostor znotraj prostora, risba prostora v prostoru, linija kot sled gibanja in vzorci. Linija kot vezni, strukturalni element, ki riše prostor sam in njegova esenca. Preplet linij, ki orišejo ploskev in na novo nastale ploskve, ki naprej tvorijo prostore. Prostori, ki nosijo oblike in te spet pomene. Stene tega prostora so prosojne in poskušajo senzualizirati objekt z močnejšim občutkom materialnosti in haptičnosti, teksture in teže, gostote prostora in materializirane svetlobe, ki kliče po pogledu, po dotiku, po generalni interakciji med subjektom pred podobo in podobo samo.

Gre za Ilustracijo, ki vzpostavlja odnos in refleksijo do okolice, tako fizične kot kognitivne. Postane podaljšek narave v območje umetnega.

Zaradi današnje industrijske množične produkcije vizualnega imaginarija se vid po navadi ne more čustveno angažirati in identificirati. Imaginarij se je spremenil v hipnotični tok brez fokusa in udeleženosti. Doživljanje prostora in časa se je zaradi hitrosti zlilo, zato je prostor postal časen in čas je postal prostoren. Pogled se je sploščil v sliko in izgubil plastičnost. Oblike so postale osamljene v hladnem in odmaknjenem kraljestvu vida. Ko so strukture izgubile taktilnost, mere in detajle, izklesane za človeško telo, so postale odbijajoče ploske, ostrorobe, nesnovne in neresnične. Občutek avre in močnavzočnosti je izginil (Pallasmaa 2007).

Kontekst uporabe ilustracije v projektu

Redefinicija ilustracije skozi eksperimentalno uporabo prostorskega medija. Gre za pogled na ilustracijo skozi prostor in gre za pogled na prostor skozi ilustracijo. Ilustracija kot hibrid; križanec različnih pristopov, prostorov in medijev.

Ilustracijski objekt deluje na dveh nivojih. Prvič gre za obektivno podobo, ki skozi risbo redefinira izraz prostora in časa; za informativni nivo. Predstavlja tisto, kar iz podobe preberemo s prvim preletom očesa, ta sledi načelu vidiš kar vidiš ali kot pravi Barthes what you see is what you get. Drugič pa gre za subjektivno interpretacijo posameznih oblik, znotraj celote; za simbolno determiniran nivo. Oblike v oblakih. Isti logiki, aplicirani na področje verbalnega, sledi ime projekta. Kobila kot referent in anagram. Hipnotično prodiranje v zakulisje površinskega videza.

Posted: November 1st, 2009
Categories: Dogodki
Tags: , ,
Comments: No Comments.